Ta izjava je končala štrajk, Ljubljana se je oddahnila in še tisti večer smo zopet sedeli za svojo okroglo mizo v kotu pri peči, harmonike so pele, bobnela so tla in žvenketali kozarci v proslavo naše zmage kakor še nikdar. Deležen je bil te slavnosti tudi ‒ Puc, Peter Puc, ki se je okoli 10. ure nenadoma znašel v naši družbi. Z rdečega lica mu je sijala zadovoljnost in hitro nam je povedal, da se je ravnokar odkrižal »Modrasa«, plačavši mu dolg iz preteklega meseca, in da bo odslej zahajal k nam.