Sledeči dan, ravno prvega maja je bilo, prejel je Vlado pismo, v katerem je »Domači petelin« lastnoročno in nepogojno obžaloval in prekliceval, kar je in kar še bo morebiti kdaj govoril, obljubljal spoštovati naše pravice in nas prosil nadaljnjega naklonjenega obiska. Ta izjava je končala štrajk, Ljubljana se je oddahnila in še tisti večer smo zopet sedeli za svojo okroglo mizo v kotu pri peči, harmonike so pele, bobnela so tla in žvenketali kozarci v proslavo naše zmage kakor še nikdar. Deležen je bil te slavnosti tudi ‒ Puc, Peter Puc, ki se je okoli 10. ure nenadoma znašel v naši družbi.