On pravi, da v dveh ali še prej in da hipoma pride dan, ko mi bo lahko stisnil roko in čestital. Prav resno ga skrbi, da mi bo sploh nedostajalo časa za zadostno praktično izvežbo, neobhodno potrebno za samostojno izvrševanje sodnih poslov. Priporočal bi mi, naj se nikar pedantski ne vežem na uradne ure, ki so od devetih do opoldne in od treh do šestih, marveč naj prihajam v svrho pravočasne dobave potrebne prakse zna biti zjutraj že ob osmih in popoldne ob dveh v pisarno.