Vprašal me je najprvo, ali se ne motim ‒ ali je gotovo, da sem njemu dodeljen, in kam da je to zapisati; na le-to vprašanje mu, nevešč sodnim običajem, nisem vedel odgovora. Pozvonil je, ukazal pazniku, naj poišče zame po hiši kak stol, ki je odveč, a naj pazi, da bo imel vse štiri noge, poprej pa naj prinese njemu, sodniku, kozarec mrzle vode, a ne pozabi kozarca izplakniti. Pričela sva se meniti in je rekel, da mi lahko iz lastne izkušnje potrdi, da je avanzma v sodni službi res sila ugoden, tako ugoden, da bom presenečen.