Smuk je zijal v gospodično, zvrnil je kozarec vase, ga nalil in porinil Rabuzi. Rabuza pa ni pil kar tjavdan kakor neumna krava. Ampak se je najprej izvlekel izpod mize, da je pošteno sedel, potem pa je izpregovoril lepo napitnico: »Da bi ga še velikokrat pili pri dobrem zdravju,« je rekel, »moj strganduš! ‒ enkrat pa v božji gnadi umrli!« ‒ Stegnil se je čez mizo in gospodična je trčila in rekla: »Na zdar!« in tako vnovič razodela bleščečo svojo oliko.