Postarni gospod župnik je sedel v kotu svoje oguljene zofe, ki je bila tudi že davno polnoletna, okoli nog se mu je smukala marogasta mačka, na mizi se je kadila črna kava. Zdaj zdaj je napel zdravordeči lici in puhnil predse; včasi je s počasno roko zamahnil proti nosu in prepodil nadležno muho in ni bil nič slabše volje kakor po navadi. Prav dobre seveda ni bil in kdo bi mogel biti, kateri ima oči in ima vest in gleda zanikrnost tega sveta, ki na vseh koncih poganja svoj nečimrni cvet in ga ne moreš iztrebiti ob vsem neugnanem prizadevanju.