»Še v župnišče lahko gremo,« je rekel, »naj še gospod pregleda vaše spiske in krstno knjigo.« Otroci so se razpršili vsak na svoje delo, mati se je šla obleč, oče je stopil še v hlev. Gospodična Mici pa je sedla pred hišo in se skušala sprijazniti z najmlajšim, s Cekom, ki jo je hodil kukat pri vežnih vratih; klical jo je: »Gospodična Mici!« ‒ čim pa se je ozrla, ji je hitro pomolil jezik in smuknil nazaj za duri.