Ozrl se je Smuk po mizi na steklenico, na kozarec, na lužo, na muhe ‒ ozrl se je po sobi na uro, ki je stala, na peč, na métrgo, na podobo svetega Martina v kotu in iskal, s katerim predmetom bi lahko prispodobil one oči. In bi se mu bilo nedvomno prej ali slej tudi posrečilo in bi bil čim najtočneje označil posebnost onih oči. Ali hvaležna poslušalka se je prehitro začudila: »A ja?« in »Grozno!«