Zasukal je klobuk, mahnil z roko, kakor bi podil spomine, in je rekel: »Ha!« »Grozno!« se mu je čudila tujka in se zraven branila muh, ki so z neomajnim zaupanjem prežale, da se jim slednjič uresniči obljubljena slastna pojedina.
»Ja,« je potrdil Smuk z rastočo možatostjo, »tamle ob tistemle kozolcu sem ležal,« ‒ pokazal je s palcem čez ramo ‒ »se pravi: ta kozolec je nov, takrat je stal še stari, vihar ga je podrl ravno tisto jesen in je bilo na svetega Lukeža dan.«.