Ostrmel je Smuk in se skoro prestrašil: lasje so mu ostali v rokah, držal jih je kakor kodeljo! Strmel je in ni slišal, ne čutil besne gospodične, ki je vekala: »Cigan, rabelj, rokovnjač!« in se vanj zaganjala, da mu iztrga dragoceni plen in maščuje sramoto. Tako se je moglo zgoditi, da sta se čisto neopaženi pojavili na licu mesta dve novi osebnosti, ena po stezi, druga naokoli po cesti, ena z okleščnikom v roki, druga z dolgo borovo fižolovko, obe pa v krilih.