Gospodična Mici je bila vsa zbita in tako trudna, da po večerji niti ni marala k šivilji, ampak se ji je hotelo po postelji. Toda ko je legla, dolgo ni mogla zaspati ‒ bolele so jo kosti. In je mislila na preljubljeno Ljubljano in na gostiln bogato Šiško, na gugalnice v drevoredu in čar drugih komedij, ‒ na svojega prijatelja Milana, ki zdaj vojake služi v Celovcu, in na Ivana, ki je v civilu in začasno onega nadomestuje v njenem srcu, in potem so ji prešle misli na dobrega Smuka in na njegovo lepo domačijo, pa se ji je pričelo zdehati in je zaspala in zasanjala in se ji je sanjalo ‒ pa brez zamere ‒ od uši.