Otroci so tako vzgojeni ‒ in gre ta zasluga na najin rovaš ‒ da sami prosijo imenovanega nebeškega dobrotnika le za koristne potrebščine vsakdanjega življenja in ne za puhle in piškave nečimrnosti. Svoje želje lepo spišejo na listke ‒ kateri še ni sam kos pisanju, mu jih spiše drugi ‒ in polože listke na okno in ni treba ne kolkov ne znamk: kadar otroci spe, se priplazi sveti Miklavž v copatah in tiho pobere pisemca in jim ustreže ‒ seveda v okviru svojih gmotnih možnosti in je stvar v redu. O zadnjem svetem Miklavžu pa se je zgodilo nekaj izrednega.