Tudi obleka stane seveda in obutev ni zastonj, marveč nasprotno, in sploh ne vem, kako bi z ženo zmagovala vsa ta bremena, ako naju ne bi vsako leto podprl sveti Miklavž in iz bogate nebeške zaloge naklonil deci zimskih nogavic, pletenih čepic, gorkih rokavic in platna za srajčke, še kak rožič kane vmes in kaka figa, in je deca jako vesela, nama pa tudi zaleže, meni in ženi. Otroci so tako vzgojeni ‒ in gre ta zasluga na najin rovaš ‒ da sami prosijo imenovanega nebeškega dobrotnika le za koristne potrebščine vsakdanjega življenja in ne za puhle in piškave nečimrnosti. Svoje želje lepo spišejo na listke ‒ kateri še ni sam kos pisanju, mu jih spiše drugi ‒ in polože listke na okno in ni treba ne kolkov ne znamk: kadar otroci spe, se priplazi sveti Miklavž v copatah in tiho pobere pisemca in jim ustreže ‒ seveda v okviru svojih gmotnih možnosti in je stvar v redu.