Opozoril sem prijatelja Toma, naj bi še njemu gospa z veščo roko pretipala čevelj in tako zatrla vir bolezni. Pogledal me je postrani, menda mu ni bilo prav, da je zdajci konec mojemu lečenju v kleti, in je izjavil, da so on pa tudi vsi predstojniki njegovi in tovariši preveč vajeni njegovega revmatizma; pogrešali bi ga in bi lahko nastale zmede v uradu, če bi nenadoma njegov revmatizem prenehal. Zato je dejal, je bolje, da ostane, kakor je.