Pa se mi vendar vedejo v stanovanju, kakor da nisem jaz tisti, ki plačuje bridko najemnino z gostaščino vred in dimnikarjem, nego da so najemnice muhe in da je stanovanje njihovo in da sploh ni na ljubem svetu nikogar poleg njih. In moj beli slamnik, ki še visi na kljuki, poštena kranjska duša, in verno in vdano pričakuje, da se vrnejo prijazni sončni dnevi, moj slamnik, mislijo, da je ustvarila dobrotljiva narava edinole zato, da na njem dajejo duška svojim mračnim občutkom. Nič ne bi rekel ‒ vsi smo božji otroci, tudi muha mi je sestra v Bogu in stanovanje je dosti veliko, lahko bi v miru živeli drug poleg drugega, vsak po svoje, jaz po svoje, muhe po svoje, in bi hvalili Boga, vkupnega očeta.