Bral sem jih in sem verjel v iskrenost pisatelja in sem čutil z njim vred radost in sem čutil z njim vred gnev, pa so mi potem povedali, da pisatelju ni bilo do gneva ob razsulu niti do radosti nad preporodom, ampak mu je bilo za drugo stvar, oziroma ne za stvar, nego za osebo, in ne za drugo osebo, nego za njegovo. Ni torej čudno, da so tehtne besede o razsulu naše preteklosti na eni strani, o demokratičnem duhu iz sipin vznikle nam sedanjosti na drugi izgubile dober del svoje učinkovitosti, izgubile svoj prvotni vznešeni pomen in bi bile skoro kos, da tudi stvari, ki je dobra in plemenita, oskrunijo čisti namen. Zato se jim previdno rajši ognem.