‒ O, ni hujše krivice pod milim nebom, nego fignjen biti tja pod nos! ‒ In še mu je obljubil: »Tako ti bom razoral tvoje plesnivo kopito,« ‒ kopito je bila govorniška figura za nos ‒ »da te lastna baba ne bo več spoznala!« Tako je govoril in že se je krik in kreg obračal na tepež in metež, pa je sodni sluga, rejeni gospod Finžgar, stopil med bojeviti stranki in ju potisnil s krepko roko vsakega na svojo klop in ni drugega rekel, le s pestjo v rebra je dal temu kakor onemu prijateljski migljaj.