Pozabil je na vse drugo, še za priče se ni zmenil, kako so prisegale in govorile, edina mu je bila skrb: Zaprt bom, škric tam zgoraj se nič ne zadira; če bi se zadiral, bi reč dobro kazala, tako pa ne. In ta skrb je rastla in bolj in bolj je bila nujna in bolj in bolj živa in očalasti škric zaliti je čital staro razsodbo iz pravde zastran pota čez senožet in jo je čital rahlo in zmerno, kakor bi padal pomladanski dež ‒ da bi ga tristo vragov! ‒ Pa si je mislil obtoženec: čemu tistole žebra, mar bi se kregal, škric zaliti!