Sosed, star lisjak in pravdar, mu je bil namreč silil v senožet, pa sta zadela vkupe in se pošteno ozmerjala, vse sta si rekla, le človek ne, in nazadnje je naš ded bleknil one nesrečne besede: »Čak′, da vile dobim! Kar škaf si pripravi za kri in koš za kosti!« Sosed, vajen pravd in sodnije, sevé v diru nad orožnike: »Grozil mi je, v smrtnem sem strahu!«