Prijazni sodnik si je bil med plediranjem učenih gospodov otrebil nohte, da so bili beli kakor sneg. Šel si je z roko prek ščetinastega lica in prišla mu je misel: »Ko bi zdajle imel britev tukaj, bi se malo potuhnil za veliki koledar, ki sloni ob razpelu, pa bi se lahko obril, da ne bi tratil časa.« Ta misel mu je bila všeč in predel jo je naprej, dokler ni končal dr.