Gospodu Karanfilu je bilo prečudno pri srcu. Tako se mu je zdelo, kakor da mu je sovražna roka na krvavem mejdanu vsekala globoko rano v junaške prsi, zdaj pa zavisten sovrag ne le da mu ne da viteškega zadoščenja, še rano bi mu rad utajil! ‒ Saj je vendar tožba tukaj, skozi neštete roke je šla, vsa vas jo pozna in pol Ljubljane, zagovornik tam sedi, oh, sedi, stroški ne počivajo, ampak rastejo, in če jih od mesarice ne dobi doktor, jih bo zahteval od dacarja in vse se bo smejalo.