In dete je brbrljalo: »Eze, eze ‒ gogl, gogl, gogl ‒ tata, tata ‒ br, br, br ‒ gik!« Nič ne prikrivam, da čisto dodobra nisem razumel tega brbljanja; saj še tiskanih stvari vseh ne razumem, dokler jih ne razloži poklican kritik; kaj bi ‒ vsak človek ne more biti literat, zlasti ko nimam časa! Ali ta občutek sem imel, da »‒gik!« pomenja vrhunec zemeljske zadovoljnosti.