Skrivaj pa sem vendar tudi stopil v prodajalno in naku pil, kar je najbolj treba majhnemu otroku, da se čuti domačega pri hiši: vojaško kapico, puško na zamašek in bridko leseno sabljico. Prodajalka je bila videti izkušena ženska; rekla je, da je vajena takih stvari in mi je obesila še majhen top, lesenega konjička za ježo in zraven dva biča, belega in črnega, potem kolo, skije, majhen priročen konverzacijski leksikon ‒ priložnostni nakup, je dejala ‒ in pa lonček pristne ogrske pomade za brke. No, in potem se je zgodilo ‒ baš je bila žena bolna, jaz pa v pisarni ‒ da smo dobili otročiča in so takoj poslali pome.