Pa dečko tisti hip ni potreboval sončnika, ampak kar je potreboval, je bila zastava; pa so otroci čarovniki ‒ ena, dve, samo želje je bilo treba in vere, pa sončnik ni bil več sončnik, marveč zastava, vsaj za Levove oči, in že je vihteč zastavo možato korakal po stanovanju in se drl za žive in za mrtve: »Živio jepublika!« Izključeno je, da bi se dognalo, kdaj, kje in v kaki zvezi je čul in pobral ta vzklik. Morebiti ga je že mesece in mesece podzavestno nosil varno spravljenega v razkošnih prostorih svoje lobanje; kdo ve, kaj mu ga je baš zdajci zdramilo na površje, ali rdeča barva sončnika ali kali.