Skratka, na eno plat naganja čut pravice, da ustrežeš utemeljenim željam starejšega, na drugo plat brani srce, branijo oziri, da preživo ne žališ mlajšega. Ugibal sem, ali ne bi šlo in bi se stvar zlepa uredila tako, da ostane Lev, kar je ‒ saj zoper njega kakor mor skega strahu pravzaprav še ni bilo pritožb ‒ Franek pa naj bi prejel zgolj zadevni naslov in značaj. Ali me ni zadovoljevala taka rešitev: priimka bi ostajala vendarle enaka in iz enakosti bi se rodile zmede in zapletki.