Vstal je pač izza mize, kakor je bilo v mojem načrtu, dvignil je tudi še roko, malo preodločno sicer po mojem občutku, toda naj bi bilo. Pa mu je smelo kukal izpod klobuka pogumni koder in ni mu šel preko ograje belih njegovih zob miroljubni moj ogovor. Ampak z grozečo kretnjo je pokazal na zariplega Anžurjevega in mu zabrusil v lice: »Pobalin, besedo nazaj!«