Svojega junaka, mladeniča v gorskem zakotju ‒ z najsijajnejšimi vrlinami telesa in duha sem ga bil opremil, lepo dušo mu vdahnil v prikupno vnanjost. Tak je bil: bandero bi bil lahko nosil pri procesijah, lastno hčer bi mu bil privoščil za ženo. Radost ga je bilo gledati, ravnega ko smreka, trdnega ko hrast, ogorele polti, dehteče po gozdnem resju, iskrih oči, šegavih brčic, krepkih belih zob ...