Baš tisti dan sem bil pridrvel ob poldvanajstih domov, namenjen smukniti v parado, da se poklonim šefu in mu osebno in v lastne roke sporočim zadevo, zadevo, dušice zlate, ki bi bila utegnila postati temelj moje sreče. Nekaj sem bil namreč izvohal. Tako po ovinkih, veste, in pod roko.