Rdeč je bil kakor kuhan rak ‒ mi je pravila žena ‒ bliskalo se mu je iz oči in je meril ženo in je meril otroka in je meril nesrečni sled, ki ga je bil zapustil nedolžni otročiček tam v pesku za znamenitim vojskovodjem. In ta sled, kakorkoli ga je gledal in od katerekoli strani, lovorov venec seveda ni bil, ki bi bil ‒ priznavam ‒ edini sodil pred noge slavnemu generalu, in čim dalj je gledal sled in otroka in ženo, bolj je postajal rdeč in hud, pa je zagrmel: ‚V imenu postave! Kaj je to?