Pa se je koj kesal, izjavil je, da sem njegovo »ubo piše«, ljubo pišče namreč, in me vprašal, če ga imam kaj rad. Tako živimo in vojna gre svojo pot, samozavestna, neizprosna, neuklonjena in ji še od daleč ni videti kraja. Moji plahi hčerki, siroti majceni, se je že sanjalo, da je z mamico bežala daleč tja po snegu, »ker je prišel Rus mimo, je bil siten, je streljal.«