Povedal sem mu svoje mnenje, da je še premlad, da bi lagal, in da bova drugič zaplesala. Pa se je koj kesal, izjavil je, da sem njegovo »ubo piše«, ljubo pišče namreč, in me vprašal, če ga imam kaj rad. Tako živimo in vojna gre svojo pot, samozavestna, neizprosna, neuklonjena in ji še od daleč ni videti kraja.