Korakal je koj za rabljem in ni ganil očesa od svoje žene, dokler je je bilo kaj videti in je bilo o njej količkaj sluha in seveda duha. In zraven so neutrudno godli mestni piskači svoje žalostne in spodbudne viže in so godli tako vrlo in krepko, da ni bilo skoro nič čuti zlodejskega grohota, ki je po poročilu stresal čarovnico, ko so jo peljali mimo samostana očetov kapucinov. Bilo je zelo lepo in se je sloves krepostnega mesta krškega silno utrdil in razširil daleč po sosednjih krajinah, da ni bilo po krških krčmah več prostora za tujce, ki so vreli semkaj zaradi svojih žena.