Rad sem ga poslušal, ko je otvoril jez svoje zgovornosti in mi enolično vožnjo krajšal, pripovedujoč tolovajščine, kakršne da se dogajajo na progi, ki smo se baš po njej vozili. Skozi kupejno okno je pokazal proti vasi ‒ izza košatega sadnega drevja so ji zvedavo kukale bele hiše na mimo sopihajoči vlak ‒ in je dejal, da v tej vasi ne naj deš izlahka žive duše, da bi nosila moške hlače na bedrih. Do malega ves moški svet da je zaprt, pičli ostanek pa da se s primernim prizadevanjem žuri, da si skoro prisluži pravico do enakovrstne preskrbe.