Pa ni bil Cefizelj svoj živ dan hodil po oni hosti niti ni oni dan imel kaj iskati ondi in kakor je policaj napenjal oči, Cefizlja ni uzrl ne lasu njegovega, ne nohta, niti ne sence njegovega lasu ali nohta. Pač pa je iznenada zagledal medveda ‒ kakor strela je šinila mrcina mimo pa je policaju zatrepetalo srce globoko noter v škornje, vnete za butalski blagor. Medved je strahovita pošast, nič koliko strahovitejša od onega volka tepanjskega smrkavca.