Mogočno je korakal in že je premeril pol pota, pa ga je dražilo, žive duše ni bilo na cesti. Samo berača Matevža je srečal, kraj ceste je sedel, ogrnjen je bil v staro sajasto plahto in se prijazno obiral. Bilo je sredi polja, tedaj se je nenadoma usul dež in je zastokal župan: »Moja žlahtna suknja, kaj bo rekla, če jo premoči dež!