Mi dotlej še nismo čutili sreče na konjski živali. Pozimi, ko smo jezdarili po ozkih jahalnicah kraj vojašnice in je bič opletaval po jahačih in konjih, smo komaj čakali trenutka, da smo zlezli raz sedlo; spomladi, ko se je začela ježa v širšem okviru zunaj vojašnice na takozvanem Teznem, ni bilo nič bolje; tudi poleti, ko smo se na vajah na polju in po goricah kraj Drave dosti svobodneje gibali, se še nismo dokaj sprijaznili s konjskim hrbtiščem. No, tiste dni, ko smo se na sedlu pomikali proti osrčju domovine, je res prava sreča polnila naša srca.