Največkrat sem se zatekel po izraze k pesniku in prav po slavčje sem žgolel; včasi sem se obrnil tudi k propovedniku za pomoč in božje oblasti sem vpletal v list; če je bilo treba izpipati ljubim domačim ljudem izdatno podporo, me je navdihnila solzavost izraelskih prorokov in slikal sem stiske vojaškega stanu z besedami, katere bi bil Dante, da je zanje vedel, postavil nad sama peklenska vrata. In ko je bil list končan, je nastopila zame slavna doba, ker navadno me je potegnil osrečeni tovariš za rokav ter me peljal na ogel k branjevki. Neko nedeljo popoldne je stopal Damjan s papirjem v roki in ves razdražen k mizi, kličoč mi: »Ti, hej, tu sem ti prinesel papirja.