Tako sem dejal sam pri sebi in sem želel proč od peči ven pod milo nebo. Čajž je dolgo vrtel list v rokah, otipaval ga od vseh strani, naposled ga je porinil po mizi, rekoč: »Ne zmorem, prijatelj, nikakor ne morem zmagati. Naočniki so se mi potrli in brez teh mi uhajajo črke iz ene vrste v drugo, tako da bi nastala zaradi tega takšna kolobocija, da bi si vrag mašil ušesa, ko bi jo moral poslušati.