Marijaš je šel skoraj vsak večer v mesto; imel je tam svojo nevesto ali približno nekaj takšnega kar razvedri samskega človeka. Pred polnočjo je prišel malokdaj domov. Kadar se je bil pri nevesti dobro zabaval, takrat se je vračal dobrovoljen in nič ni preiskaval, je li na grešniku, ki ga čaka pred durmi, vse leskeče in v redu; odmahnil mu je z roko, češ: Umakni se, kanalja, spat, da te ne vidim!