Če je ob zgodnji uri šla po bližnji poti, ki nad trdo cesto drži po Rebri v mesto, in je zdolaj na cesti zagledala vojaštvo na vajah, je zablisnilo njeno staro oko in iskalo sina med onimi, ki so bili na konjih. Če je bil res med njimi, je postala in zrla za njim, dokler ni izginil za ovinkom ali lesom; ako so se utaborili vojaki kje na pašniku in je bil njen edinec med njimi, je odložila košarico, sedla v mejo, se zatopila v sladko sanjarjenje in po cele ure je presedela tam. Včasi se ji je pridružil potujoč lajnar s pohabljeno roko in svetinjo na prsih, ki je bil svoje dni sam vojak.