Sonce je bilo toplo in njegovi žarki so veselo sijali cele dopoldneve skozi odprto okno na moje akte, v katerih je bilo zakopanega toliko življenja in toliko bede. Popoldne je vročina pritisnila na streho konjskega hleva, ki je stal pod menoj na drugi strani dvorišča, in takrat so pripeljali vojaki češkega dragonskega polka svoje konje iz hlevov v senco prav pod okno mojega arhiva. In mlado, bujno življenje je vrelo po dvorišču; tovariš je odkrival tovarišu svoje muke in radosti, brenčale so ostroge, rožljale sablje, konj se je igral s tovarišem-vojakom ali s tovarišemkonjem, pesmi o lepi češki domovini, o vojaškem stanu, o slovanskem narodu, o Naninki, o Marenki so se razlegale med visokimi stenami našega dvorišča.