Dolgo se je zaspano ogledoval; nobenega prizora, nobenega portreta ni hotel bliže premotriti, vse se mu je zdelo ničevo: zmazki in potrata časa. A zdajci je stal pred sliko, ki ga je začela zanimati; predstavljala je navadni prizor družinskega življenja: rdečelično dekle naliva čaj ostali družini, in to dekle je skoraj podobno nekemu drugemu živemu dekletu, za katero se je nekoč ravno tako pri čaju ogrelo njegovo srce. Ta slika mu je ugajala; dolgo se ni mogel ločiti od nje in je stoječ pred njo povedal vso povest samemu sebi.