Bogve, sem dejal, s čim so bila bratrančeva usta v proporci, ali z drugimi deli obraza ali s pičlo vojaško hrano ali s trdo skorjo slovenskih gor. In trikrat vesel sem bil takrat, ko sem našel oni personalni listič: prvič zato, ker mi je tako živo priklical v spomin prijatelja mladih let in dobrega človeka, drugič, ker sem čital korenit opis Janezove postave in sem takoj tedaj sklenil, da ga kdaj objavim, ker se mi je zdelo, da se iz njega lahko pouči razsoden slovenski pisatelj, kako naj primerno obriše zunanjost svojega junaka, in tretjič sem bil vesel zato, ker ni bilo nič neprimernega na Janezu in ker se je postavljal in ponašal z majhno nogo, kar je tudi imenitno. Živí človek, ki ni nikdar maral za slike in jih ni nikdar iskal.