Hodil je Krokarjev Peter široko in opletal z rokami. Smejal se je dostikrat in prijetno je znal natezati rdeče oplatnice, a videl ga nisem dobrovoljnega nikoli. Govoril je malo in tako težko, kakor da so mu besede na jeziku privezane, on pa počasi odvezuje drugo za drugo in jih suje na beli dan.