nova beseda
iz Slovenije
Fran Maselj-Podlimbarski: Gorski potoki, poved v sobesedilu:
Pri nji nismo dan na dan žulili ričeta, ne lokali juhe, podobne sami vodi; pri nji se ni valjala v vsakem kotičku krpa, ni gostolel iz vsake špranje ščurek, ni dišalo v njenih sobah danes po kisli repi in po gnilobi, jutri po pricvrti kaši in po trohnečem prahu, ni se pod posteljo glina valila od prhke stene, ni še moča in trohnjad razjedla podnic in tudi stilna živad ni motila sladkega dijaškega spanja. Res, da je tudi ona, kakor vse ženice njene vrste, prejšnja leta dijaško sobo nabijala z dijaki tako, da so ležali notri duša pri duši, kakor pogubljenci v šestem krogu pekla - če je prav videl Dante v svojih vizijah - no, pozneje, ko se je bila že nakopala kopica, se ni hotela več ubijati s celo kopo otrok, ampak jemala je po dva, največ po tri odrasle dijake in sicer odrasle ljudi v stanovanje brez hrane. Gregorka se je rada pogovorila z dobrim človekom; ker pa drugi ljudje niso prihajali k nji, oprla se je na stare babnice svoje vrstnice, ki so si
pred njeno sobo kar podavale kljuke: zdaj se je pritresla po stopnicah gor kaka prevezana z jerbasom ob komolcu, zdaj je prilezla kaka zgubana in osmojena in glej, zdaj skaklja k nji preko mostovža jezik na klepetec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani