Ta hip pojdem za njo, da posredujem pri generalu in pri sodišču zanjo.« Zopet ga je prekinil neugnani Vazko s smelim vzklikom: »Evo vam, zaptije, moje roke, i mene zvežite in priklenite k Danici, pa me tirajte v one proklete temni ce, kamor ste vrgli pobratima Jovico, ki se je pobratil s svojimi učenci, preden ste ga izgnali iz šole. Za njim grem bos po ostrem kamenju, gologlav po žarkem solncu, žejen kraj hladne vode, lačen kraj belega kruha ‒« »Ne budali, mrhobrbec, govnač garjavi!