Vazko je vstal. Krčevito držeč roki za pasom, je stopil pred strica in viknil: »Kakor gotovo sedi na svojem zlatem prestolu naš veliki pravoslavni Bog, tako gotovo se osvetim za mučno tetino smrt in za tvoje trpljenje, dragi mi amidža!« Njegove oči so se zasvetile, kakor bi se solnčni žarek utrnil v biserni solzi.