Jesenski podleski so bili že docveli, po kamenju so se kakor srebro svetili slinasti polžji sledovi, goste pajčevine so omreževale vršiče mladih smrečic, solnčni žarki so se onemogli lili na zemljo: babje leto je nežno vspavalo mehko stvarstvo. Zamišljen je korakal Vilar med raznobojnim listjičem, pripravljajočim se na pogin. In zdelo se mu je, da nikdar ni v tako dobri družbi kakor takrat, kadar je sam.