Kmalu je opazil, da ga kazinski ljudje ne marajo, da jim velja za mehkužnega idealista, da gledajo po strani, se muzajo pred njim, se mu smejejo za hrbtom in ga obrekujejo. Nekateri so mu zavidali za njegovo neodvisnost, drugi za njegovo znanje, tretji so ga sovražili, ker se je začel ogibati kazine, tega središča tuzlanskega življenja in nove kulture, četrti niso mogli umeti, kako se more inteligenten človek bratiti s čuži, posedati po hanih in poslušati dolgočasne guslarje. Vilar se je namreč vsako popoldne zatekel v okolico, dočim je »kulturni otok« v kazini in pri Agularju igral karte in na biljardu.