Nekdaj je ljubila brata, oboževala je njegov nravni heroizem, njegovo moško odločnost, celo njegovo prezirno in asketsko vedenje napram ženstvu, sedaj je njeno srce ohladnelo, njeno uho je oglušelo zanj, nekako drobila se je njegova junaška postava, ker vso njeno domišljijo je zavzel gospodin Franjo: stopil je pred njo, ji zastrl oči, da so bile slepe za ves ostali svet. On je neomejeni gospodar njenih misli; kakor globoko zabirajoči plug po mehkem polju, tako pojde ljubezen do njega z njo do groba. Večkrat je sklenila, da pojde z Bobojedcem v Tuzlo, ker hoče videti gospodina Franja, toda sramovala se je, razodeti takšno željo.